Sledi Slovencev na Nizozemskem

Uvod

Fotografije: Elfriede Bril

Sledeča spletna fotografska razstava je rezultat izbora novinarke Milene Mulders, ki se je med leti 2004 in 2009 odpravila po sledeh zgodbe svoje matere (Ljubečna 1943 - Brunssum 1997) in drugih Slovencev na Nizozemskem. Predstavljene fotografije so izbrane iz arhivov slovenskih društev in zasebnih fotografskih albumov. Več kot sto fotografij s pričujoče razstave je zbranih v knjigi Met de buik het brood achterna. Mijn Sloveense geschiedenis [prevod: S trebuhom za kruhom: Moja slovenska preteklost], ki jo je založba Aksant izdala 14. februarja 2009. Celotna zbirka fotografij bo dostopna na spletni strani HBM-ja.

Ozadje

Prvi Slovenci, ki so prišli na Nizozemsko, niso imeli niti slovenskega niti jugoslovanskega, ampak avstrijsko državljanstvo. Slovenci so namreč vse tja do leta 1918 živeli v avstrijskem delu Avstroogrskega cesarstva, in sicer na Kranjskem, na južnem Koroškem in Štajerske, na vzhodni meji z Madžarsko, v okolici Trsta in Gorice ter na Primorskem.

Množično izseljevanje Slovencev se je začelo v drugi polovici 19. stoletja, vendar so se v manjšem obsegu izseljevali že v srednjem veku. Največ ljudi se je odselilo v Združene države Amerike in Nemčijo, kamor so hodili vse tja do začetka prve svetovne vojne. Zaradi rudarske stavke leta 1905, je nekaj Slovencev odšlo za delom na Nizozemsko.

Naselitev

Prvi slovenski prišleki z avstrijskim državljanstvom (leta 1918 so dobili jugoslovansko državljanstvo) so se naselili v mestu Kerkrade. Na delo so hodili v rudnik Domaniale, kjer so jih med leti 1926-1931 aktivno rekrutirali. Leta 1929 je v Limburgu in okolici živelo približno 4000 Slovencev. Večina Slovencev je delala v rudnikih.

Prvotno kmetijsko usmerjeni Južni Limburg se je v tem čas razvil v industrijsko pokrajino, kar je odprlo veliko novih in dobro plačanih delovnih mest. Zaradi primanjkovanja stanovanj, so uprave rudnikov s pomočjo Cerkve zgradile nova delavska stanovanja, ki so jih imenovali tudi “kolonije”. Delavci so raje živeli v bivališčih, kjer so lahko skupaj živeli z ostalimi družinskimi člani in prijatelji.

Združenja

Prvi Slovenci so se za informacije o delu, stanovanjih in drugem zanašali drug na drugega. Med seboj so si bili v oporo tudi v trenutkih domotožja. Možje so se na začetku najraje srečevali v kavarnah v rudniški okolici. čez nekaj časa pa so se organizirali v glasbeno-pevske skupine. Prvo združenje, katerega člani so bili tudi Slovenci, se je imenovalo Avstrijska glasbena družba in sega v čas pred prvo svetovno vojno.

Prvo slovensko združenje, ki je bilo poimenovano po zavetnici rudarjev Sv. Barbari, je bilo ustanovljeno leta 1926 v Brunssumu. Podobna združenja so nastala tudi v ostalih sedmih okrožjih, kjer so prebivali Slovenci. Slovenci so ustanavljali glasbene (Tamburica), pevske (pevski zbor Zvon) in plesne skupine. Poleg kulturnih skupin, so bile aktivne tudi slovenske komunistične politične skupine. Tisti Slovenci, ki so sodelovali v komunističnih združenjih, so bili med prvimi deportiranimi delavci v času krize v tridesetih letih 19. stoletja.

Vojna

V tridesetih letih 19. stoletja je, zaradi službenih odpustov z Limburga odšla polovica Slovencev. Prvi so z vlakom odšli neporočeni moški in ženske ter problematični posamezniki. Med drugo svetovno vojno so se Slovenci morali prijaviti pri nemških oblasteh in se pridružiti ali nemškim (in italijanskim) organizacijam ali se včlaniti v SS ali se pridružiti Schutztruppen-u in oditi na vzhodno fronto. Le tisti najbolj neomajni so se postavili v bran svojim načelom. Večina Slovencev je ostala nevtralnih ali se pridružila odporniškemu gibanju.

Po koncu vojne so komunisti, ki so prišli na oblast na Slovenskem, izvajali pritisk na katoliške Slovence živeče v Limburgu. V času organizirane repatriacije leta 1947 se je okoli 200 Slovencev vrnilo 'domov'.

Tisti, ki so ostali

Leto 1947 predstavlja novo prelomnico za Slovence v Limburgu. Tisti Slovenci, ki se v tem času niso vrnili v Slovenijo, so se na Nizozemskem dokončno ustalili. Leta po vojni je zaznamoval napet boj med cerkveno oblastjo in jugoslovanskim veleposlaništvom v Haagu. Katoliška združenja so bila ponovno vzpostavljena. Tito si je uspešno prizadeval za razvoj 'tretje poti.'

Mnenja o Titu so bila na začetku deljena. V času hladne vojne si je Tito z vodenjem bolj neodvisne politike od Rusije pridobil nekoliko več naklonjenosti. Uspešno si je prizadeval za razvoj 'tretje poti.' Slednje je vplivalo na to, kako so Slovenci živeči v rudniškem okolišu, gledali na svojo domovino. Vpliv je postal še posebno močan, ko so potovanja v in iz Slovenije postala lažja. Slovensko-nizozemska kulturna združenja in priljubljeni slovenski orkestri so nastopali v Sloveniji in na Nizozemskem. Kulturne izmenjave so izboljšale položaj slovenskih združenj v Južnem Limburgu. Slovenska skupnost je pridobila svoj prostor v limburški družbi.

Slovenci danes

Slovenija je po deset dnevni vojni leta 1991 postala samostojna. Slovenska skupnost je nemudoma začutila povezanost z jugoslovanskimi begunci, vendar se politično ni opredelila. Še bolj kot osamosvojitev, se je slovenske skupnosti v Limburgu dotaknila ukinitev zadnjih združenj Sv. Barbare leta 2001. Ukinitev še zadnjih združenj Sv. Barbare je zaznamovalo konec obdobja slovenskih pionirjev na Nizozemskem.

Danes sta v rudniški pokrajini aktivni še dve združenji, in sicer folklorna skupina Nizozemska in pevski zbor Zvon, ki letos praznuje svojo osemdeseto obletnico.

Zbirka priseljenih slovenskih delavcev

Milena Mulders je med leti 2004 in 2009 poleg fotografij sestavila tudi zbirko Slovenski delavski priseljenci v Limburgu. Poleg raziskovalnega dela Milene Mulder, Paula Brasséja in Willema van Schelvena, so viri zbirke še gradiva slovenskih arhivov in združenj ter periodični tisk. Deli Brasséja in van Schelvena sta vključeni tudi v raziskovalni projekt o asimilacijskem procesu priseljencev med 1979-1980. Zbirka je na voljo na javnem spletnem katalogu IISH.

Razstava

Knjiga Met de buik het brood achterna. Mijn Sloveense geschiedenis [prevod: S trebuhom za kruhom: Moja slovenska preteklost] je bila vključena v zbirko muzeja Limburg v Venlu 14. februarja 2009. Muzej je ob tej priložnosti med 14. februarjem in 8. marce uvrstil v svoj program razstavo o zgodovini Slovencev v Limburgu.

Razstava poimenovana Met de buik het brood achterna [prevod: S trebuhom za kruhom] je bila med 9. junijem in 30. avgustom predstavljena v centru regionalne zgodovine De Rijckheyt v Heerlenu. V mesecu septembru bo gostovala v prostorih BiblioNove v Sittardu ter v prihodnosti po vsej verjetnosti tudi v Haagu. Svoj vrhunec bo razstava doživela v Amsterdamu.

Zbirka Mijn Sloveense geschiedenis [prevod: S trebuhom za kruhom: Moja slovenska preteklost] bo vključena v muzejski projekt Kleur Bekennen. Namen projekta je raziskovati in predstaviti zgodovino priseljencev v Limburgu.

Intervju z gospo Mileno Mulder po izdaji njene knjige je dostopen na spletni strani geschiedenis.vpro.nl/artikelen/41514962/ (datum predvajanja na OVT / VPRO: 15. februar 2009.
Oglejte si tudi program MTNL De Tafel van Babel z Mileno Mulders in Danielo Tasce (De Spaghettiflat - Little Italy in de polder [prevod Blok špagetov: Mala Italija v polderju]): http://player.omroep.nl/?aflID=9568679

V slovenščino prevedla: mag. Andreja Pegan